GIBANJE = ŽIVLJENJE

7. 12. 2016

Kultura razvitega sveta se neprestano spreminja. Vsak tehnološki napredek pusti pečat, več pečatov skupaj ustvari spremembo. Spremembe so koristne, včasih tudi škodljive. Predstavljajo rast ljudstva ali pomenijo propad civilizacije. Gibanje pomeni neprestano spreminjanje in ravno tako kot so za socialni razvoj nujne spremembe, je za obstoj ljudi nujno gibanje.  Pravilno gibanje!

Veliko časa je bilo posvečenega vprašanju »Kaj bi se zgodilo, če bi se zemlja nehala vrteti?«.

Zagotovo vemo, da življenje, kot ga poznamo, ne bi več obstajalo. Dan bi trajal 365 dni, polovica planeta bi bila ožgana, polovica zamrznjena, brez rotacije bi zemlja dobila pravilno okroglo obliko, kar bi »razlilo« oceane, torej poplavilo večino naseljenih kontinentov; Našega življenja bi bilo konec.

Kaj pa se zgodi, ko se človek ustavi?

Naše telo v povprečju vsebuje 70% vode (dojenčki 73%, odrasli 65%, debelejši tudi samo 45%), ki neprestano kroži. Kri tako oskrbuje vse organe, mišice, vezivno tkivo itd. z nujno potrebnimi hranili. Celice neprestano izmenjujejo molekule skozi svoje membrane. Vitamini, minerali, proteini, maščobe, ogljikovi hidrati so ključni elementi za razvoj in regeneracijo vsake posamezne celice telesa. Naša prebava, s katero dobimo vse te elemente v telo in izločimo nepotrebne, je odvisna od gibanja oz. peristaltike prebavnega trakta. Srčna mišica brez premora črpa našo kri, in s tem omogoča dovod kisika, vode in ostalih molekul do organov, ki to porabijo in predelajo. Nato sledi odvod odpadnih tekočin iz telesa skozi ledvica, kožo in dihala.  Vstati iz postelje, dvigniti otroka, se obleči, počistiti tla itd., so vsakodnevne aktivnosti, za katere potrebujemo fleksibilno telo. Če ima človek zdrave mišice, vezi, ovojnice in kite, vse aktivnosti opravlja z lahkoto. Z leti fleksibilnost upada, pretežno zaradi sedečega dela oz. ne gibanja. Tako nam vse aktivnosti postanejo naporne, razvijemo gibe in držo, ki našo gibljivost dodatno zmanjšujejo. To privede do akutnih ali celo kroničnih bolečin v sklepih. Ostati aktiven pomeni ostati neodvisen.

A kaj ko je odrasel človek je po naravi len. Ko izumljamo nove predmete, delamo to z namenom, da si določeno delo olajšamo. Iz težjih fizičnih del so ljudje v industrijski dobi prešli na upravljanje velikih strojev, s časom vse manjših in danes so večji ali manjši ekrani osnova za naše, pretežno sedeče, delo. Komunikacija, povezovanje s svetom, ter izobraževanje so procesi, ki še nikoli niso bili tako enostavni kot danes. A kljub temu v razvitem svetu spremljamo vse večji razvoj individualnosti, zaprtost med štirimi stenami, osamljenost pred ekranom polnim virtualnih prijateljev, s katerimi preživimo ure in ure sedečega časa. Vsakodnevne aktivnosti tečejo z izredno hitrim tempom. Za kvalitetno prehranjevanj in gibanje pa zmanjka časa.

Znano je, da je tveganje za srčno-žilne bolezni in diabetes tipa II. znatno večja pri ljudeh, ki veliko sedijo. Nedavno so na Univerzi v Missouriju opravili raziskavo. Samo tri dni so zdravi, mladi, aktivni ljudje vsaj za polovico zmanjšali njihovo dnevno aktivnost. Namesto 10.000 korakov dnevno, kar je povprečje zdravega odraslega človeka v Evropi, so jih naredili le okrog 4.500. Prehrana se ni spremenila. Po vsakem obroku jim je krvni sladkor znatno narasel že prvi dan. Dvig je bil procentualno vsak dan višji. Po treh dneh so se začeli gibati normalno, in krvni sladkor po obrokih se ni več dvignil nad normalno vrednost. Tako so postavili tezo, da bi neaktivnost v daljšem časovnem obdobju ustvarila fiziološke pogoje v telesu, ki bi izzvale kronične bolezni, kot so diabetes tipa II., srčno-žilne bolezni, debelost, osteoporoza, Parkinsonova bolezen, ter navsezadnje tudi nepokretnost. Le to obravnavamo kot fizično nezmožnost, za katero zdravniki nimajo zdravila. To ne pomeni, da se je ne da odpraviti. Najučinkovitejša za odpravo nepokretnosti je fizioterapija.

Tako deluje ves zahodni svet. Morda je krivo le to, da nam skrb zase, za svoje telo, v naši kulturi ni bila privzgojena. Vzhodne kulture vzgajajo svoje otroke drugače. Ko shodijo, jih vpišejo v šolo kung fuja, yoge, tai chija itd. Pa ne samo za eno leto, 5 let … to postane del njihovega vsakdana. Gibanje je njihov način življenja. Poleg tega je skrb za telo v smislu savne ali masaže pri njih potreba, ne razvada, kot to dojemamo mi. Po prihodu Azijcev in z njimi njihove kulture, so nekateri že začeli posnemati njihov odnos do telesa. A vseeno imamo še dolgo pot do točke, ko bo naše ljudstvo že od malih nog sprogramirano na gibanje do konca življenja.

About the author